Vsi poznamo zgodbe o etažnih lastnikih večstanovanjskih stavb, ki so zaradi takšnih in drugačnih razlogov nezadovoljni z upravniki. Naj gre za negospodarnost pri izbiri izvajalcev del, ki so na stavbi potrebna, ali za kakšna druga ravnanja, ki se etažnim lastnikom zdijo nesprejemljiva. V marsikateri večstanovanjski stavbi se lastniki etaž trudijo zamenjati upravnika. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb jim to na papirju sicer omogoča, v praksi pa je pogosto drugače.
Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb določa, da je pogodba z uradnikom prekinjena, če odstop od pogodbe podpišejo etažni lastniki, ki imajo po solastniških deležih več kot 50-odstotno večino, listino pa vročijo upravniku ali jo pošljejo na sedež podjetja, ki je v vlogi upravnika. Zveni, kot da menjava upravnika pravzaprav sploh ni zapletena, vendar je v resnici pogosto drugače. Marsikateri upravnik ne spoštuje predpisov, ki jih določa Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, saj v pravilniku niso za neupoštevanje predvidene nobene sankcije. Upravniki imajo številna sredstva, s katerimi se lahko borijo proti odpovedi pogodbe. Omeniti velja tudi, da je upravnik za iskanje teh sredstev plačan, etažni lastniki pa se morajo proti upravniku boriti v svojem prostem času, poleg svoje redne službe in vsakdanjega življenja. Zato je jasno, kdo je v tej bitki pogosto zmagovalec. Pogosto stanovalcem ne ostane drugega kot tožba, v kar pa se marsikdo enostavno noče spuščati.
Skratka, čeprav Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb na papirju stanovalcem omogoča, da upravnika, ki po njihovem mnenju ne ravna sprejemljivo, dokaj enostavno zamenjajo, to nikakor ni lahko. Bitka se lahko razvleče do te mere, da stanovalci enostavno obupajo, saj poleg služb in drugih obveznosti nimajo časa in volje, da bi se borili proti upravniku, ki stavbe nikakor noče spustiti iz krempljev. Vendar je za dosego sprememb na tem področju vztrajnost ključna, saj lastniki etaž le tako lahko dosežejo svoje.
